Ljubljana Festival: La Scala Philharmonic, Fabio Luisi/Alessandro Taverna (Reviews)
Sinoči se je v Cankarjevem domu v Ljubljani s 1. simfoničnim koncertom v Gallusovi dvorani uradno končal FestivalLjubljana. Gostoval je filharmonični orkester milanske Scale. Nekaj koncertnih vtisov je strnil Lovrenc Rogelj.
Filharmonični orkester milanske Scale je gotovo prvokategornik. Odlikuje ga poln zven, zavzeta, usklajena igra terizjemna pihaIska sekcija. So pa to glasbeniki, ki večino sezone presedijo pod odrom in simfonični repertoar zaradi svojeavtonomije pred njih postavlja zahtevnejšo nalogo. Oba sinočnja Beethovna sta bila drugačna, kot tisti, ki smo jih vajeni izabonmajskega vsakdana. Dirigent Fabio Luisi si nam je predstavil dostojanstveno in taktno pastoralno simfonijo brezpretiranega poudarjanje kontrastov ali širokih lokov, temveč osredotočeno na enakomeren potek, ki se je do sklepnegastavka gibal med preprosto elegantnim in že nekoliko zavrtim. V sklepnem stavku pa je orkester z nazornejšogestikulacijo povsem prebudil ter tako s spremenjenim pristopom tudi sijajno zaokrožil ter nenazadnje osmislil svojointerpretacijo. Beethovnov 4. klavirski koncert je pianist Alessandro Taverna ves čas briljantno barval, zmanjkala pa jepozornost na same notranje značilnosti glasbene tvarine. Sploh uvodni stavek je skupaj z orkestrom nemarkantnopreigral, veliko prepričljivejši pa je bil 2., v katerem je v občutenem in resnem dialogu z glasbeniki iskal sprego, ki sepostopoma udejanja v Beethovnovi partituri. Orkester je najbolj zablesti na domačem terenu, v obeh opernih uverturahFigarove svatbe ter dodanega Seviljskega brivca z igrivostjo, občutkom za stopnjevanje ter pozornostjo na najmanjševzgibe. Stoječe ovacije na varni razdalji za konec Festivala Ljubljana, že kmalu pa pričakujemo povratek obeh domačihorkestrov na koncertne odre.
***
Heiteres, mitreißendes Finale des Ljubljana Festivals: das Scala Orchester unter Luisi
Obwohl bei Ludwig van Beethovens „Pastorale“, der beim Komponisten sonst übliche titanenhafte Ton fehlt, sollte sie nicht als heiter-problemloses Nebenwerk verniedlich werden. Hector Berlioz bezeichnete die oftmals als erste Programmmusik bezeichnete 6. Symphonie gar als schönste aller Beethoven Kompositionen überhaupt, weil „sie einen unvergleichlich größeren Eindruck macht als irgendeine andere“.
Zudem gilt das Werk des heurigen Jubiläumskomponisten als Prüfstein an Klangkultur und Reichtum an Abstufungsmöglichkeiten. Und gerade da war das, damals völlig untraditionell in fünf Sätzen geschriebene Werk beim Philharmonischen Orchester der Scala aus Mailand unter Fabio Luisi beim Schlusskonzert des Ljubljana Festivals im Cankar Center, wohin das Konzert wegen Schlechtwetters vom Kongress Platz verlegt wurde, in besten Händen: Mannigfaltige Valeurs, zahlreiche Nuancen, strahlende Streicher erklangen besonders im Andante, im „Gewittersatz“ wie auch im Finale, das zu einem einzigen herrlichen Lobgesang wurde. Die Musiker des traditionsreichen Klangkörpers, hauptsächlich als Opernorchester aktiv, mussten bei ihrem ersten Konzert seit dem Lockdown wegen der Pandemie überhaupt, allerdings in großen Abständen zueinander spielen, was leider auf Kosten eines genaueren Zusammenspiels, mangels gegenseitiger Hörmöglichkeit, ging.
Beethovens 4. Klavierkonzertzuvor führte zuvor in die Welt des lyrisch-gelösten Ausdrucks. Genau diesen Grundgestus traf Alessandro Taverna: Die Töne, die er dem Flügel entlockte, waren von einer vielfältig abgestuften Ausdrucksgeste, einer sensiblen, beredten Tonsprache bis hin zu gehauchten Piani. Das eine oder andere hätte jedoch markanter und weniger weichgezeichnet klingen können. Feinsinnig wurde er auch von den Musikern begleitet. Für den großen Applaus bedankte er sich mit einer Bearbeitung des „Schwans“ aus Camille Saint-Saens „Karneval der Tiere“ für Klavier. Gleich zu Beginn hörte man eine frisch und energiegeladen musizierte Ouvertüre von Wolfgang Amadeus Mozarts Oper „Le nozze di Figaro“.
Jubel und bei der Zugabe war man so richtig im Element und begeisterte mit einer mitreißenden Ouvertüre aus Gioacchino Rossinis Oper „Il barbiere di Siviglia“.
Dr. Helmut Christian Mayer
***
Beethoven in guten Händen
Starkes Festival-Finale mit dem Scala Orchester.
Ludwig van Beethovens “Pastorale” gilt als Prüfstein an Klangkultur und Reichtum an Abstufungs-möglichkeiten. Und gerade da war das oftmals als erste Programm-musik bezeichnete, damals völlig untraditionell, fünfsätzige Werk beim Philharmonischen Orchester der Scala aus Mailand unter Fabio Luisi beim Schlusskonzert des Ljubljana Festivals im Cankar Center – ihrem ersten Konzert seit dem Lockdown überhaupt – in besten Händen.
Mannigfaltige Valeurs, zahlreiche Nuancen, strahlende Streicher erklagen besonders im Andante, im “Gewitter-satz” wie auch im Finale, das zu einem einzigen herrlichen Lobgesang wurde. Die Musiker des traditionsreichen Klangkörpers, haputsächlich als Opernorchester aktiv, mussten allerdings in großen Abständen zueinander spielen, was leider auf Kosten eines genaueren Zusammenspiels, mangels gegenseitiger Hörmöglichkeit, ging.
Beethovens viertes Klavierkonzert führte zuvor in die Welt des lyrisch-gelösten Ausdrucks. Genau diesen Grundgestus traf Alessandro Taverna: die Töne, die er dem Flugel entlockte, waren von einer vielfältig abgestuften Ausdrucksgeste, einer sensiblen, beredten Tonsprache bi shin zu gehauchten Piani. Das eine oder andere hätte jedoch markanter und weniger weichgezeichnet klingen können. Feinsinnig wurde er auch begleitet. Jubel und als Zugabe Rossinis “Barbier”.
Helmut Christian
***
Glasbeno doživetje z globokim simbolnim pomenom
Uradni zaključek 68. Ljubljana festivala se je zgodil nocoj v Cankarjevem domu z gostovanjem filharmoničnega orkestra milanske Scale, ki mu je dirigiral Fabio Luisi, za klavirjem pa je nastopil Alessandro Taverna. Izvedli so dela Wolfganga Amadeusa Mozarta in Ludwiga van Beethovna.
Brez dvoma odličen dogodek v glabenem smislu ima tudi presežno simbolno vrednost. Če se je letošnji festival začel z Beethovnovo simfonijo, ki je oda upanja in z 111 praznimi stoli za dotedanje žrtve covida v Sloveniji, se, vsaj kar se velikih koncertov klasične glasbe tiče, končuje z gostovanjem orkestra iz mesta, ki je bilo v epicentru pandemije.
Italijanski veleposlanik v Sloveniji Carlo Campanile je zapisal: “Letošnja umestitev gostovanja milanskega orkestra na spored je po izjemo težkih mesecih še posebno pomenljiva in je rezultat predanosti ter vztrajnosti vseh vpletenih strani. Milano je bil eno od mest, ki jih je epidemija najhuje prizadela,” je še zapisal Campanile. “Koncert v Ljubljani mi obenem ponuja priložnost, da vse povabim, da se spomnimo na žrtve in da izrazimo občudovanje prebivalcem mesta za požrtvovalnost in željo po ponovnem zagonu.”
***
Filharmonični Orkester Milanske Scale na odru, mi pa z maskami
Po Mozartovi uverturi je nastopil mladi italijanski pianist Alessandro Taverna z Beethovnovim Koncertom za klavir in orkester št. 4 v G-duru. op. 58 v treh stavkih: I. Alegro moderato, II. Andante con moto, III. Rondo: Vivace. Na odru smo opazili drug klavir, Fazioli, ki jih izdelujejo precej blizu nas v Italiji in velja za najboljši in najdražji, hkrati pa bolj redek koncertni inštrument. Na srečo je nekaj teh klavirjev že precej let v Sloveniji in si ga je solist želel zase in svojo interpretacijo Beethovna.
Občudovali smo kristalno čisto igro in sijajen, čeprav mehkejši zvok, brez ostrin, skoraj poln miline, vsekakor pa s tisto opojnostjo, ki naredi Beethovna bolj plemenitega, bolj poglobljenega, duhovnega, čistih misi in popolnoma suverenega v oblikovanju celotne zgradbe koncerta. Taverna je bil vseskozi zatopljen v svoj solistični nastop, v vseh kadencah izjemen, morda je za kako stotinko razlike bilo v sozvočju z orkestrom v tretjem stavku, ko bi solist raje videl malo hitrejšo igro orkestra, nasploh pa je bil tempo celotne izvedbe počasnejši od nekaterih drugih poprejšnjih izvedb. Vtis je bil, kot da vsi odlični interpreti raje poudarjajo lepoto in počasnost, več trenutkov doživljajskosti, skratka zvočno polnost, ki pa v nekem smislu predstavlja največji umetniški hedonizem. Ko znaš, si lahko počasen, če znaš manj ali slabše, pa hitiš. Od tod ali po prvem delu koncerta sem že vedel, da bo interpretacija Beethovnove Pastoralne simfonije kar se da počasna.
Čeprav je bil Alessandro Taverna tokrat prvič v Ljubljani, je bil deležen velikih aplavzov in ovacij, rako da se je občinstvu oddolžil z zelo posebnim dodatkom. Takoj smo zaslišali melodijo prvih taktov solo violončela iz baleta Labodje jezero Petra Iljiča Čajkovskega, ki pa je ne prepoznamo v transkripciji za solo klavir. Seveda ne, saj jo je napisal pianist sam in je pravzaprav njegovo unikatno avtorsko delo.
Marjan Zlobec